…ljubezen, love, liebe, ljubav, l’amour, amore, amor, liefde, karlek…Različne besede, isto čustvo. Različne teorije, isti občutki. Ali kot pravi vsem dobro znani Minatti – Nekoga moraš imeti rad.

Vsako leto se bolj ali manj uspešno poskušam izogniti “norosti” okoli valentinovega. Da se razumemo – praznujem ga prav vsako leto, le glede daril in pozornosti se raje ravnam po načelu “večkrat po malo” in ne “enkrat pa veliko”. Kot psihološka navdušenka pa si seveda z veseljem preberem kakšnega od številnih člankov, ki se pojavljajo v tem času. Moje najljubše “strokovno gradivo” verjetno še naprej ostaja Bucay-eva Ljubiti z odprtimi očmi, opažam pa, da zadnje čase raje kot teorijam in razumu dajem prednost občutkom in intuiciji. In odgovore najdem v poeziji. Oziroma kot najbolje opiše meni vedno ljubi Pavček:

Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

(Tone Pavček, Nekaj je v zraku)

Sprašujem se, ali obstaja kaj takega kot ljubezen na prvi trenutek, dogodek, občutek?Recimo… V pomladne barve in prve cvetlice, nenačrtovane pobege nekam na zelenice :), nasmešek najljubše osebe, melodijo, ples ples ples! (a je še kaj lepšega od energije in zapeljevanja na plesnem parketu, kot npr. v tej izvedbi mojih naj, najljubših plesalcev?), sladka (čokoladna) presenečenja, tiste ukradene minute le zase. Radi imejte druge in radi imejte sebe. Resnično, stvarno, trajno, igrivo, iskrivo, toplo, odkrito! Crazy little thing called love – res je, Freddie! 😉